bolivija

Življenje rudarja

Življenje rudarja v Boliviji

Mesto na najvišji nadmorski višini na svetu (4.090 m.n.v.) se imenuje Potosi. Leži ob vznožju gore Cerro de Potosi (v Boliviji), ki jo imenujejo tudi »bogata gora« (4.824 m.n.v.). Nekoč je sicer gora res bila bogata s srebrom, vendar so v času španske kolonizacije Španci jedro rudnika izčrpali in večino srebra odpeljali v Španijo. Tako danes rudarji še vedno poskušajo najti kakšne drobtinice manj vrednih rudnin in se tako preživeti.

 

Vsakdo lahko z rudarji v rudnikih preživi del popoldneva. To izkušnjo vsem toplo priporočam, saj po njej še bolj ceniš življenje, ki ti je dano. Začneš na tržnici, kjer kupiš darila za rudarje: Coca-colo, vrečko kokinih listov, malo alkohola ter razstrelivo. Ja, pravilno ste prebrali, kupi se tudi razstrelivo! Nato si oblečeš preveliko delavsko obleko, čelado, škornje, za pas pa si zatakneš razstrelivo … če želiš ali ne, na fotografiji izpadeš pravi car.  Vendar se tvoja razigranost kmalu umiri, saj zaradi redkega zraka na tej nadmorski višini komaj loviš sapo, ko hodiš po strmih ulicah navzgor proti vhodu v goro. Nemogoče si je predstavljati, kako bi bilo, da bi dnevno na tej nadmorski višini opravljal še težko fizično delo kot rudarji, ki te prijazno pozdravijo ter se ti nasmejijo, ko te prehitijo. Pred vstopom v goro se ustavijo, poskušajo se nadihati svežega zraka ter zatlačijo kokine liste pod dlesni. Ti imajo trojni učinek: te zbudijo, dajo občutek sitosti in vlažijo grlo v rudnikih, kjer je veliko prahu v zraku zaradi razstreliv ter izredno slabega prezračevanja. Rudarji bodo veseli, ko jim izročiš vrečko kokinih listov in z veseljem se bodo s tabo tudi pogovorili.

 

Nato se začne zares –  vstop v rudnik. Že sam vhod te preseneti, saj ni nobenih sledi kakršnih koli strojev, ampak te čaka le ena preprosta tirnica ter voz, ki ga rudarji ročno porivajo v rudnik in iz njega. Prav tako za turiste ni urejena kakšna posebna pot, kot smo tega navajeni pri obisku turističnih rudnikov v Evropi. Pot si utiraš skupaj z rudarji. To zna biti še toliko bolj razburljivo a hkrati tudi nevarno, saj je veliko zelo ozkih predorov, kjer je potrebno plezati, ali pa se spustiti po lestvi, ki je dejansko sestavljena iz več lestev, ki jih skupaj drži le vrv…nikoli ne veš ali te bo zdržalo ali pa se bo vse skupaj sesulo.

 

Ob vhodu in izhodu iz rudnika pa moraš obvezno obdarovati še hudiča, imenovanega »El Tío«. Španci so namreč v času španske kolonizacije za izredno težko delo v rudnikih izrabljali Inke. Ker so se bali, da bi se jim uprli in pobegnili, so postavili ob vhodu v rudnik kipe s človeškim telesom (z velikim spolnim udom) ter glavo hudiča z rogovi. Ker Inki niso mogli izgovoriti črke D, so besedo »El Dio« (po špansko »bog«) preimenovali v »El Tío« (po špansko »stric«). Domačini še danes do El Tia čutijo strahospoštovanje, zato ga vsako jutro prosijo za blagoslov ter mu v zahvalo prinesejo darove kot so cigarete, alkohol in kokini listi. Občasno pa izvajajo tudi ceremonije, ko zakoljejo lamo ter polivajo lamino kri pred kipom. Kljub temu, da so rudarji kristjani, verjamejo, da zaščita boga ne seže v črne rudnike, ter da je le hudič El Tío tisti, ki se odloča o tem ali jih bo varoval pred številnimi nevarnostmi v rudnikih ali ne. Življenje rudarja je namreč vsak dan na nitki.

 

Rudnike v gori Cerro de Potosi imajo v lasti različne družbe. Vsaka od njih vrta v goro iz svoje smeri in v upanju za čim višjim zaslužkom ne upoštevajo predpisanih višinskih razmikov med posameznimi rovi. To je razlog, da se posamezni rovi lahko zelo hitro porušijo. Hkrati lahko med plazenjem po rovih na lastne oči vidiš, da so stene polne azbesta. Za piko na i pa je v rovih izredno slabo prezračevanje, zato je v zraku polno prahu od razstreliv in strupenih plinov. To so razlogi, da večina rudarjev ne dočaka 40 let, saj jih večina prej umre, bodisi zaradi nesreče pri delu ali silikoze. Ko si globoko v rudniku in gledaš, kako rudar skoraj v temi z lopato kamne nalaga v košaro ter jih iz košare stresa v voz, se zaveš, da absolutno premalo cenimo življenje, ki nam je dano. Ta isti rudar morda ne bo dočakal jutrišnjega dne. To je vsekakor izkušnja, ki me je v življenju največ naučila!

 

Odlomka iz filma “The Devil’s Miner”, ki ju toplo priporočam:

 

Več o Boliviji si lahko preberete tukaj.